Pot v staro dobro znano zgodbo

Ne glede na to, kako zelo drugacen in eksoticen je Banglades, nekatere stvari so vsepovsod po svetu enake.

Moj gostitelj v Dhaki pravi, da je sedaj zelo zanimiv cas za obisk Bangladesa. Drzava je po mnenju mnogih na pragu sprememb. Tudi ce begas od enega mesta do drugega, se temu obetu ne mores izogniti. Ali bolje receno, ravno v tem primeru ima to celo nate kot (ne)obicajnega turista precejsen vpliv.  Ze nekaj casa ulice namrec zasedajo razlicne mnozice ljudi, ki na shodih protestirajo proti trenutni vladi. Ne le, da marsi skozi glavne mestne ulice ohromijo ze tako nemogoc promet, obcasno obstoji javni prevoz po celotni drzavi. Avtobusi stojijo osamljeni na prasnih avtobusnih postajaliscih, ki ob obicajnih dnevih poosebljajo kaoticno javno zivljenje Bangladesa, ob tovrstnih mrkih pa so zapuscena kot mesta duhov. Ko promet koncno stece, se vsi zapodijo na ulice, kar povzroci nove in nove prometne zastoje.

Kaj je srz protestov, je tezko ugotoviti kljub vztrajnemu sprasevanju vsakega, ki govori dovolj anglesko in prebiranju lokalnih casopisov. Kljub temu, da prebivalci Bangladesa radi debatirajo o politiki, je odgovor vecinoma omejen na razlago, da gre za nezadovoljstvo nad trenutno vlado in da je precej zapleteno.

Hartal, protest z zaporami cest, popolnim zastojem prometa in celotnega zivljenja pravzaprav, je ze desetljetja nacin izrazanja nezadovoljstva s politicno situacijo v drzavi. Sedanje proteste organizira opozicija pod vodstvom Khalede Zia, nekdanje premierke. Khaleda Zia je vdova Zaurja Rahmana, Predsednika Zie, kot je bil popularno imenovan, ki je postala premierkaleta 1991 po tem, ko je bila brez vsakrsnih politicnih izkusenj postavljena na celo Bangladeske nacionalne stranke (BNP).

BNP je dokaj uspesno in s precejsnjo podporo vodila Banglades vse do devetdesetih, ko je drzava zapadla v gospodarsko krizo, kar je povzrocilo mnozicne splosne hartale. Na naslednjih volitvah je z majhno razliko zmagala Awani League, a je BNP kljub temu dobila vec sedezev v parlamentu in K. Zia je postala premierka. Pet protestov opozijcijske AL polnih let kasneje se je AL leta 1996 koncno povzpela na oblast. BNP je oblast ponovno prevzela po volitvah leta 2001, a je AL izpodbijala rezultate le-teh in sledilo je se vec protestov.

Po Bangladeski ustavi po koncu mandata vlada oblast preda tehnicni vladi, ki v roku 90 dni razpise volitve. Tehnicna vlada namesto trenutno vladajoce AL pa je tudi glavna zahteva opozicije na trenutnih protestih. V sliko dodajmo se prerekanja o soljenjih domnevnim vojnim zlocincem izpred vec desetletji, da je vse skupaj se bolj pestro.

Ne glede na zmedo, ki vlada na ulicah, je jasno, da ljudje zahtevajo spremembe. Banglades ima pravzaprav zgodovino tovrstnih ukrepanj ljudstva, a kljub temu se zdi, da se zgodba znova in znova ponavlja. Ko mi je po osemurnem hartalu v nedeljo zvecer koncno uspelo zapustiti Jassore, mi je dekle, ki je sedelo poleg mene na avtobusu, poskusalo razloziti srz problema.

Pravi, da je problem Bangladesa, da je ljudem vseeno. Nekako so apaticni, ko nanese na politicno udejstvovanje, dokler jim koncno ne prekipi. Po drugi strani pa kljub zeljam po spremembah niso pripravljeni na le-te. Ze od osamosvojitve Bangladesa dalje se na oblasti menjajo isti voditelji, ki se selijo iz opozicije v koalicijo in obratno. Morda je za to krivo pomanjkanje alternative, a po besedah moje sogovornice je problem predvsem v tem, da ljudje ne zaupajo nicemer novemu. A vedno znova nekaj poceti na enak nacin in pricakovati drugacen rezultat, je iluzorno. Je zgodba morda komu znana?

Morda je nepripravljenost stopiti korak naprej posledica solskega sistema (ki je posledica celotne kulture). Pred leti sem v nekem indonezijskem casopisu brala zelo zanimiv clanek o solskem sistemu sirom Azije. Avtor, dolgoletni ucitelj v mednarodno priznanih solah sirom azijsko-pacifiske regije, je poskusal razloziti, zakaj so azijski otroci odlicni v tekmovanjih v tehnicnih vedah, matematiki in podobnem, niso pa konkurencni na naprimer debatnih tekmovanjih. To je po njegovem posledica solskega sistema, ki spodbuja le mehanicno pomnenje podatkov, ne pa kriticnega razmisljanja. Sistem prav tako ni pisan na kozo posamezniku, saj zaradi velikih razredov ucitelji niti nimajo moznosti, da bi se posvetili vsakemu ucencu posebej. Individualizem tako ni najbolj cenjena vrednota. Moj bangladeski gostitelj iz Dhake mi je ob vecih priloznostih potozil, kako tezko pride posameznik do izraza. Zato se tudi ne vlaga v umetniske programe, saj je umetnisko udejstvovanje izrazito individualen nacin izrazanja samega sebe.

Ljudje tako morebiti iscejo uteho v preverjenih dejstvih, ki so jih kolektivno memorizirali zadnjih nekaj desetletji. Stopiti iz mnozice in narediti prvi korak zahteva kriticno razmisljanje in precejsen delez individualizma.

Nedeljski protesti so se izkazali za najbolj nasilne v tej seriji protestov. Precej ljudi je bilo aretiranih in tudi poskodovanih (tako s strani policije kot v navzkriznem ognju med podporniki koalicije in protestniki). (Do danes so zacela pihajati tudi porocila o prvih smrtnih zrtvah, opomba 16.12.)

Za danes, torek, so napovedali nove mnozicne proteste, ki bodo trajali cez cel dan. Ko to pisem, z glavne ulice v mestu Bogra, kjer je tudi moj hotel, odmevajo klici in glasno skandiranje. Bogra je manjse mesto na severuzahodu Bangladesa, kamor sem prisla vceraj zjutraj pogledat nekaj starodavnih ostankov hindujskih in budisticnih templjev. Ko sem se danes v jutranjih urah sprehodila po meglenih ulicah, me je presenetilo, kako prazne so. Ker je prakticno vse, kar ima motor, za cel dan obstalo, se je eden izmed voznik rikse strinjal, da me (za primerno ceno, seveda), zapelje do bliznjih rusevin, priblizno 10 kilometrov iz mesta. A zal nisva prisla dalec, saj naju je na robu mesta zadrzalo gorece vozilo sredi ceste, ki so se ga ocitno lotili protestniki. Kljub zagotovilu policista, da je pot varna, sva se obrnila.

"This is Bangladesh," je z nasmehom rekel policist. Banglades in se precejsen kos sveta.

Pot v kaos

Dhaka je bila vse, kar sem pricakovala, da bo. Za vse, ki radi potesijo svojo adrenalinsko odvisnost s kulturnim sokom, je glavno mesto Bangladesa pravi kraj. A tudi, ko prezivis prvi sok, Dhaka ne postane nic prijaznejsa.

Ce zelis cim manj bolece pohajkovati po tem milionskem mestu, ni dovolj, da preberes poglavje v svojem Lonely Planetu ali vprasas za navodila. Tudi zemljevidi so prakticno neuporabni. Vsa imena ulic so v bengalscini (in seveda bengalski pisavi). Angleski napisi so pravzaprav kjerkoli redkost. Ali anglescina, ce smo ze pri tem. Ugotoviti, kateri avtobus gre v tvojo smer, je prakticno nemogoce.

Zato zna biti pomoc vec kot dobrodosla. Preko Couchsurfinga sem se povezala z Mattom, Americanom, ki ga je pred leti v Bangladesh pripeljala fascinacija nad juzno Azijo in stipendija ameriske vlade, a je ostal tudi po izteku projekta.

Se preden sem v resnici stopila v Banglades, sem se morala spopasti s tipicnim nesmislenim cakanjem v vrstah. EU drzavljani lahko po novem dobimo vizo ob vstopu v drzavo (ce povem po resnici, tega podatka pred odhodom nisem prav dobro preverila). V prvi vrsti cakas le zato, da vizo placas. Ko dobis potrdilo, gres do policijskega uradnika za navadno leseno mizo. Ta ima pred sabo ogromen zvezek, kamor na roke napise tvoje podatke. Na koncu te vprasa, koliko casa imas namen ostati. Vsi pred mano so odgovorili "6 dni," ali "do petka." Ko je bila vrsta na meni, vprasam preprosto, koliko casa lahko ostanem (iz cisto preprostega razloga; moji podatki o trajanju vize so se od vira do vira razlikovali).Uradnik vprasanja ni razumel (pa ne zaradi pomanjkanja anglescine), zato sem skomignila z rameni in rekla "30 dni." To je pri doticnbem uradniku povzrocilo nemalo zacudenja. Trideset dni, namen obiska pa je samo turisticen? Popolnoma nedojemljivo. Kakorkoli ze, uradno lahko v Bangladesu ostanem do 3. januarja 2013. Nekako imam obcutek, da bi, ce bi rekla, da zelim ostati 3 mesece, tudi to delovalo. Nato se premaknes v naslednjo vrsto in tu nastane tezava, da najprej vsaj dvakrat stojis v napacni vrsti. Za "visa on arrival" je namrec na kontroli potnih listov cisto posebna vrsta.

Ko vse formalnosti opravis z odliko, prickujes vsaj lepo novo vizo v svojem potnem listu. Dobis pa le obicajen zig. Kaksno razocaranje!

Sprehajanje po Dhaki je v vsakm pogledu zelo intenzivna izkusnja. Na ulicah Stare Dhake vate udarijo stevilni zvoki, od trobljenja vozil vseh velikosti, do kricanja in odrihanja po plocevini mimovozecih avtobusov. Zvoke spremlja siroka paleta vonjav: od ulicnih prigrizkov, smradu, ki se siri od ogromnega kupa smeti tu in tam, do vonja po zacimbah, ki vejejo iz loncev malih restavracij in domacih kuhinj. Zivopisane rikse se prebijajo mimo tebe (mimogrede, Dhaka je dobila vzdevek "prestolnica riks." V najhujsem prometnem zamasku se znajdes v nepremicnem morju pisano okrasenih riks) skupaj s pisanimi potniki. Ulice so vsake toliko okrasene s kicasto pisanimi okraski.

Ljudje na ulicah Dhake so precej zadrzani, a neverjetno prijazni. In radovedni. Kjerkoli se ustavis za nekaj trenutkov, da naredis par fotografij ali kupis prigrizek, se okoli tebe hitro nabere radovedna mnozica ljudi. Najpogumnejsi med njimi te ponavadi vprasa, od kod si. Tu se njihova anglescina po vecini konca. Neredko se zgodi, da ti celo pot sledi otrok ali skupinica otrok. Ko se obrnes in jim ponudis prigrizek, ki ga ravnokar jes, sramezljivo pogledajo stran. In ti nato sledijo naprej.

Vcasih te bodo ljudje velikodusno povabili v svoje hise. Stara Dhaka je polna precudovitih, a razpadajocih stavb, ki so zal prenevarne za bivanje. Kljub temu tam zivijo stevilne razsirjene druzine. Iz odprtih vrat stanovanj se na hodnike siri povsod prisoten vonj zacimb.

Kuha je stvar, ki jo ljudje tu jemljejo skrajno resno. Pripravljeni so se na moc skregati o tem, kako se V RESNICI skuha dahl. Svojim preizkusenim receptom strogo sledijo in jim pod nobenim pogojem ne dodajo cesa novega, pac tako, za preizkusanje okusov. Ne, to se preprosto ne dela.

 Domacini pravijo, da so potrebni vsaj trije meseci, da popolnoma razumes Dhako. Zal nimam razkosja neomejenega casa, zato so to le vtisi treh dni. Ce zelis spoznati mesto v tako kratkem casu, ni boljsega nacina, kot da si sposodis oci nekoga, rojenega in vzgojenega v kaosu Dhake. In verjetno te nihce ne more bolje opozoriti na male podrobnosti ogromnega mesta kot fotograf. Ayon, student fotografije, ljubitelj umetnosti, pristni Dhakacan in Mattov sostanovalec, je bil vec kot vesel, da mi je lahko razkazal nekaj kotickov mesta. Celo obupni prometni zamaski tako niso vec pol tako obupni, saj sva cas na avtobusu lahko izkoristila za kar je sam poimenoval obojestranski intervju. Nekdo, ki govori lokalni jezik, je hkrati lahko most do komunikacije z ljudmi, ki drugace zaradi pomanjkanja skupnega jezika ne bi bila mogoca.

Dhaka je bila vse, kar sem pricakovala in kar so me strasili, da bo. Le tako zelo grozna, nemogoca in strasljiva ne. Res pa je, da Dhaka nikakor ni kot katerokoli mesto, ki sem ga do sedaj obiskala.

Malo tu malo tam OST

Ravno sem sredi prenove playliste na mojem vijoličnem iPodu (ja, vijoličen je). Žal se je prvič v najini štiri leta trajajoči skupni zgodovini zgodilo, da sem pomislila, da bi morda morala takrat investirati v 16GB verzijo. Kakorkoli že, nekaj pesmi bo kljub selekciji vedno našlo prostor med razpoložljivimi gigabajti, saj so popolne pesmi za na pot. Najsi bo klasičen kalifornijski road trip ali posedanje ob pivu v azijskem karaoke baru.

Če Road Trippin' Red Hot Chilli Peppersov v poslušalcu ne zbudi želje po preprosti, spontani avanturi s najboljšimi prijatelji in kitaro... No, potem  poslušalcu  ni pomoči.

Me and Bobby McGee je pesem, ki je verjetno najbolj poznana po spodnji izvedbi, čeprav jo je priredilo precej izvajalcev. Pesem je napisal Kris Kristofferson, ki je bil ljubimec in prijatelj Janis Joplin vse do njene smrti. Čeprav pesem naj ne bi govorila neposredno o njej, je priznal, da je bila navdih za nekatere verze v pesmi.

Hotel California je najbrž edini spodoben komad The Eagles. In moja obsedenost že nekje od prvega azijskega potovanja. Zaradi popolnoma nerazložljivega razloga se je takrat pesem vrtela prav vsepovsod. Pa ne le to. Prav vsak nastopajoči v napol karaoke baru ga je uvrstil na svoj repertoar. Od takrat naprej je moj nekakšen amulet. Kadarkoli kje nastopa kak hišni band se potrudim, da ga zaigrajo. To me je stalo že nekaj piv, a bilo je vredno. Pravzaprav je sedaj že skoraj šala, ki pa jo, ker se sopotniki, lokacije in bandi menjajo, razumem le jaz.

Pravzaprav tako epska pesem ne potrebuje razlage. Morda le zanimivost: ni nastala med popotovanjem po Kašmirju ampak - Maroku.

Film režiserja Seana Penna Into the Wild je resnično vreden ogleda. Glasba, ki ga spremlja, ta čudoviti film lepo dopolnjuje.

Posočje in Triglavski narodni park

Preden pa se ponovno podam na tuje, še nekaj z domačega praga...

       

Pot v X

Upam, da člani Siddharte ne bodo preveč zamerili, da sem si za temo naslednjega potovanja izposodila naslov njihove prastare pesmi…

Razlog je preprost: ne vem, kaj naj sploh pričakujem. Pot me bo v prvem delu potovanja vodila v eno manj raziskanih držav južne Azije, ki jo zaradi slabe publicitete večina popotnikov na zemljevidu niti ne zazna. A redke informacije, ki le dosežejo popotniško skupnost, poročajo o Bangladešu kot o deželi, ki kaosu in kulturnemu šoku doda povsem nov pomen. Delež poti je že vsaj delno utečen, a če že grem, bom stvar izpeljala, kot se spodobi. Severne province so praktično neodkrite in resnično izven poti v državi, ki je cela sama po sebi en velik izlet od ustaljenih poti. Niti približno ne vem, kako stvari potekajo tam, kako lahko ali težko se je premikati po deželi, kakšna je sploh infrastruktura, kakšna hrana, ljudje (razen tega, da jih je veliko, so azijsko prijazni in da bom verjetno glavna atrakcija kjerkoli se bom pojavila), kakšno je stanje znamenitosti, ki si jih imam namen ogledati.

Drugi del poti pa je precej negotov, ker v resnici nimam pojma, kaj se bo zgodilo. Imam le datum, ko moram biti na letališču na drugem koncu indijske podceline – v Mumbaju. Vse vmes je odvisno od tega, kaj bom doživela na poti. Indija je tako ogromna, da ne vem, kje začeti načrtovati. Zato sem se odločila, da sploh ne bom. Imam okvirno le nekaj možnosti in točk, ki okvirno zarišejo pot po zemljevidu. Že tu, v Ljubljani bom poskušala pridobiti posebno dovoljenje za za tujce zelo zaprto območje v odročnih severno-vzhodnih indijskih državah, ki so nekako najbolj logičen nadaljnji korak po tem, ko zapustim Bangladeš. Če v boju z birokracijo zmagam, bo to gotovo vrhunec mojih potovanj nasploh. Moj cilj je država Arunachal Pradesh in predvsem dolina Tawang s samostanom Tawang Gompa na spoštljivi nadmorski višini, kar bo sicer pomenilo, da ne bom izpolnila prvotnega načrta in pobegnila naši zimi. Pobegnila naši zimi že, a v objem himalajske zime, vsaj za nekaj dni…

Assam, sosednja država, je lažje dostopna, saj zanjo ne potrebujem posebnega dovoljenja in prav gotovo je prvovrstno doživetje.

Pot me bo v vsakem primeru vodila mimo Darjeelinga do še zvezne države Bihar. Tam upam, da mi uspe preizkusiti še eno novo stvar, ki bo potovanje samo zase. Le da druge vrste, potovanje vase. V Bodhgayi je princ Siddharta pod drevesom, ki domnevno v tem mestu še vedno uspeva, doživel razsvetljenje in postal Buda (pa se popolnoma po naključju vračamo k našemu rock bandu, katerega naslov pesmi si sposojam…). Tam bom poskušala uskladiti datume z desetdnevnim intenzivnim tečajem meditacije v Bodhgaya Vipassana Meditation Center. Bodhgaya je v zimskih mesecih zanimiva tudi zato, ker tja romajo številni budisti iz Himalaje. Decembra in januarja je tam precej pogosto celo sam Dalai Lama.

In ker niti sama ne vem, kam in kako, se, dragi bralci, pustite presenetiti tudi vi. Naj bo to tudi za vas Pot v X in upam, da se bo bralo kot zanimiva pot predvsem do novih načinov gledanja na ta naš svet. Kakorkoli že, kamorkoli se bom že namenila, kakorkoli bom do tja prišla, namen tega potovanja je jasen: ne ravno videti čim več, temveč čim več novega doživeti.

departures.

Ker sem našla novo ljubezen, se mi zdi edino pošteno, da jo delim z bralci svojega bloga. Bolj kot ne po naključju (ker nimam televizije in je posledično praktično ne gledam) sem pred časom na Travel Channelu naletela na oddajo, ki je prej nisem poznala. Ko sem malo raziskala, sem ugotovila, da bi zadeva znala biti zanimiva. Popotniških dokumentarnih serij je nešteto, a ta izstopa. V njej spoznamo dva prijatelja, Scotta in Justina, ki se odločita pustiti praktično vse za sabo in potovati po svetu eno celo leto. Serija ni toliko o samih destinacijah, kot o popotovanju samem. Tretji, večinoma nevidni član ekipe, Andre, poskrbi za fenomenalne posnetke že tako osupljivih pokrajin.

Po ogledu prve od treh sezon lahko rečem, da sem navdušena...

Klik do uradne strani Departures

Sladko-kislo

...Ne, tale ne bo iz serije 1 1/2 č. žličke sveta...

Zadnjič sva se s prijateljem, meni drago osebo, pogovarjala o tistem pričakovanju, preden se odpraviš na pot. Na nekoliko daljšo pot, dovolj dolgo, da od tebe zahteva, da pustiš določene stvari za sabo. Pripomnila sem, da je ta del potovanja vedno nekoliko sladko-kisel. "Vendar verjetno bolj sladek," je odvrnil. Hja, kar pol-pol, bi rekla.

Sliši se čudovito. Pobegniti zimi, ki jo boš preživel v objemu novih avantur, neodkritih kotičkov sveta in čudovitih novih poznanstev. Brez običajnih stresov v službi ali šoli, tvoja največja skrb je, kako priti s točke A do točke B. Brez budilke, ker moraš biti ob sedmih zjutraj nekje, če pa že, pa je to avtobus na nek nov vznemirljiv kraj ali vrh gore ob sončnem vzhodu. Brez stanja pred odprto omaro, ko ne veš, kaj tisti dan obleči, saj imaš na izbiro ene hlače in dve majici. Pa vendar; življenje doma se ne ustavi. Ljudje, ki so tesen del tvojega življenja nekje 10 mesecev na leto, vstajajo zjutraj ob zvoku budilke, stojijo pred široko odprto omaro in razmišljajo, kaj tisti dan obleči za sestanek v službi ali predstavitev seminarske na faksu. Tvoj delež v njihovih življenjih ni nenadomestljiv. Prijatelji doživijo cel kup stvari brez tebe. Božično drevesce postavijo brez tebe. Tvoje delovno mesto dobi nekdo drug. Tvojo sobo oddajo novemu najemniku. Ti pritisneš gumb za premor, a življenje ostalih teče dalje. In čeprav se vse spreminja, ko prideš nazaj, je vse enako. To je morda še najhuje. Isti zapleti, enake težave vedno znova, pri poročilih poročajo o enakih zadevah kot mesece nazaj. Le da si ti drugačen, poln novih spoznanj o našem širnem svetu. In ne glede na to, kako se trudiš vse to razložiti domačim ali bralcem bloga, preprosto ni besed.

Več kot enkrat sem že tik pred odhodom pomislila, kaj pa če morda le ne bi šla. Kaj če ne bi pustila vsega za sabo. Ko pridem nazaj, bom brez službe, stanovanja, vse bom morala urediti na novo. In dostikrat je bil tu še kak fant. Konec poletja, preden sem za 10 tednov odpotovala v Južno Ameriko, sem spoznala nekoga, za katerega sem si resnično želela, da bi ga imela čas bolje spoznati. A kako bi lahko pričakovala, da bo med nama, ki sva se poznala dober mesec, vse enako, ko čez skoraj 3 mesece pridem nazaj? In to ni edina taka zgodba. Vem, da sem mnogokrat potovanja postavila pred vse drugo, vključno s svojimi razmerji. A če ta trenutek pogledam nazaj, najbrž je moralo biti tako. In morda bom enako napako storila še enkrat; morda zadnjič, verjetno ne. Ker ni napaka. Na svoje prvo potovanje sem se odpravila po letu načrtovanja, načrtovala sem ga že mesece preden sem spoznala takratnega fanta. Skupaj sva bila štiri mesece, ko sem se odpravila v Izrael. Najino razmerje je preživelo še eno potovanje leto kasneje, tretjega ne več. Seveda to ni bil vzrok, da sva se razšla, ampak pripomoglo k boljšemu izidu pa ravno ni.

Ne vem sicer, kako, ampak sedaj bom poskušala stvari izpeljati nekoliko drugače. Zdi se, da se vedno znova znajdem v podobnih situacijah, tik pred odhodom. Ampak tokrat sem se odločila, da dam še drugim starem, kot je ljubezen, večjo težo v mojem življenju. Potovanj seveda ne bom odpovedovala, ampak morda mi niti ne bo treba. Začele so se namreč odpirati možnosti, ki bi pomenile, da bi potovanja lažje vključila v vsakodnevno življenje in tako mi niti ne bi bilo več treba postavljati enega pred drugo. In pa, resnici na ljubo, dela v strežbi sem že pošteno sita.

Ne, nikakor ni le sladek občutek, tik pred odhodom. A vsi dvomi se razblinijo najkasneje v petih dneh po prihodu na destinacijo. Bolj verjetno pa tisti trenutek, ko se letalo odlepi od tal. Ah, ta občutek, prvovrstni občutek letenja...