Otroci, ki jih vzgaja svet

Čeprav se zdi, da je popotništvo domena mladih, neodvisnih, pustolovskih ljudi, ki nimajo kaj izgubiti, temu še zdaleč ni vedno tako. Vsepovsod lahko srečaš različne profile popotnikov in mladi backpackerji v dvajsetih, ki so pripravljeni spati tudi na klopci pod milim nebom, če je to potrebno, so le del te pisane množice.

Celo na destinacijah, kjer bi morda pričakovali le izkušene popotnike s trdo kožo pa je moč srečati družine z različno starimi otroci. Nemška družina, ki sem jo spoznala na indonezijskem otočju Togeans, je z ljubkima svetlolasima deklicama, starima 4 in 5 let, potovala že skoraj celo leto in so nameravali pot nadaljevati še enkrat toliko. Prepotovali so cel vzhodni del Afrike, del Bližnjega vzhoda, Indijo in Jugozahodno Azijo. Deklici sta namesto ob televiziji zvečer zaspali ob zvokih živali, imeli sta možnost videti svet, bolj pisan od risank in poslušati pravljice in legende iz vsega sveta. Njuno igrišče je bilo vse od neskončnih step do sanjskih peščenih plaž. Da sta bili glavni zvezdi, kjerkoli so se pojavili, najbrž ni treba poudarjati.

Ti otroci imajo po moje neverjetno srečo. Tudi če so na poti premladi, da bi ohranili spomine nanjo celo življenje, ni dvoma, da od takega otroštva odnesejo neverjetno veliko. Namesto vzgojiteljic v vrtcu jih vzgajajo ljudje iz vsega sveta. Vzgojijo jih v odprta, radovedna človeška bitja, ki se znajo veseliti raznolikosti sveta.

Izbrskala sem nekaj blogov nadobudnih mladih popotnikov.

• http://guestfamilytravels.com/category/the-world-according-to-a-6-yr-old/ Emma, 5 let
• http://www.collyworld.com/ Colly, 12 let
• http://meaaway.blogspot.com/ Mhari, 11 let
• http://samaaway.blogspot.com/ Sam, 13 let
• http://smartass300.wordpress.com/ 10 let
• http://9yearold.wordpress.com/ 9 let
• http://anshjainblogs.blogspot.com/2010/09/city-of-paris-guidebook-form.html Ansh Jain, 13 let

Moja Bolivija v slikah 5

Kot kontrast barvnim plamencem in miroljubnim lamam se vsake toliko pojavi groteskni prizor kot iz drugega sveta. Eden od teh je gotovo velik kup kosti, ki je vse, kar je ostalo za čredo lam, ki so se neke mrzle zimske noči stiskale skupaj, da bi preživele noč, a jim žal ni uspelo.

Potem so tu še ogromne skale, ki so se bog si ga vedi kako znašle sredi puščave. Ena od njih je znamenito kamnito drevo.

Pa še blatni vrelci, kjer smrdi po žveplu, naravne toplice sredi ledeno mrzle ravnine, skupina kamnin, ki delujejo, kot bi bile navdih slavnem slikarju Salvadorju Dalíju…

In pokopališče odsluženih vlakov.

Čudežna dežela, ki je Salar de Uyuni…

Moja Bolivija v slikah 4

Ljubke lame in elegantni plamenci so stalni spremljevalci na poti skozi bolivijski jugozahod. Poleg njih se lahko opazi še številne druge živalske vrste, kot so različne vrste ptic, lisice in manjše sorodnice lam, vikunje.

Moja Bolivija v slikah 3

Avtorica bloga na 4855 metrih nadmorske višine. V Boliviji je naravnost čudovito to, da ti pravzaprav ni treba narediti prav nič, da si zaslužiš v rokah držati kamen s tem napisom. Nobenega grizenja kolen, nobenega sopihanja, nobenega napora. Zjutraj vstaneš, spiješ kavo in 2 uri udobne vožnje s terencem kasneje si že več kot 2000 metrov višje od Triglava. V zakup moraš vzeti le ledeno mrzel veter.

Jenette’s Crazy Group pred eno izmed lagun. Sopotniki so prav gotovo veliko pripomogli k lepim spominom s te štiridnevne poti.

Spektakularna Rdeča laguna (Laguna Colorada), največja med lagunami. Poleg rdeče najdemo še zeleno (Laguna Verde, zgoraj) in belo (Laguna Blanca).

Moja Bolivija v slikah 2

Zame je bil bolivijski jugozahod vrhunec potovanja po tej tej državi. Vse se je začelo okoli prekrasne Tupize, umirjenega mesta sredi rdečih kanjonov, ogromnih kaktusov in nenavadnih skalnatih formacij.

Pot s terencem proti Salarju se je nadaljevala skozi nadrealistično pokrajino, kjer so se menjavale slane puščave, lagune vseh barv, peščene ravnine obrobljene z pisanimi gorami, vse to, kot da bi jih nekdo narisal s čopičem.

Na koncu, zadnji dan pa čudaški svet Salarja, ki je ena sama dolga, neskončna, boleče bela ravnina. Tu in tam se iz nič pokaže otok, oaza sredi slanega neživega sveta. In na otoku kot na drugem planetu kraljujejo kaktusi velikani.

Moje jezero Titikaka v slikah 3

Bolivijska stran jezera sicer vidi manj turistov, a je prav tako, če ne še bolj slikovita. Večina obiskovalcev se iz obalnega mesteca čudovitega imena – Copacabana – odpravi na vsaj enodnevni izlet do otoka Isla del Sol. Poleg ostankov starodavnih civilizacij otok nudi neverjetne razglede in nočni mir, ki pade na jezero, ko se s prvim mrakom večina obiskovalcev vrne v Copo.

Moja Bolivija v slikah 1

Sucre nosi velik del bolivijske zgodovine. In čeprav mu La Paz kot upravno središče krade pozornost, je uradno glavno mesto presenetljivi dragulj. Belo mesto, kot ga zaradi značilne arhitekture ljubkovalno imenujejo, je prijetno, uglajeno mesto, kjer se veliko lažje zadiha kot v kaotičnem La Pazu.

La Paz je zloglasno mesto, polno urbanih legend o nevarnostih, ki prežijo na popotnike. A ljubitelji mest ga nikakor ne smejo izpustiti. Večina velikih mest v poplavi globalizacije izgublja svojo unikatnost, a prebivalci La Paza se temu ponosno upirajo. Zavest o indijanskih koreninah je z Moralesom pridobila na moči in tako celo sredi mestnega vrveža opazimo številne meščane vseh starosti, ki ponosno nosijo tradicionalna oblačila. El Alto, nekoč predmestje La Paza, danes pa hitro rastoče urbano središče, je mesto z največjim deležem indijanskega prebivalstva v Latinski Ameriki in kot tako središče indijanske kulture in zavesti v Boliviji.

Vendar pa La Paza ne smejo izpustiti niti avanturisti, saj je zaradi lege v bližini nekaj najvišjih gora izhodišče za številne trekkinge in vzpone. Ter seveda pravo mesto za načrtovanje spusta po najnevarnejši cesti na svetu.