Moj Ekvador v slikah 2

Narodni park Machalilla najbrž nekomu, ki je prispel z Galápagosa, ne spodnese ravno tal pod nogami. Vse ostale pa navduši z številnimi plažami iz peska v vseh barvah in odtenkih, postapokaliptično podobo suhega gozda in seveda tistimi ljubkimi modronogimi ptiči.

Moj Ekvador v slikah 1

Ljubitelji sonca, valov in sproščenega obmorskega vzdušja se zgrinjajo na ekvadorsko obalo. Središče zabave na južnem delu obale je mala vasica Montanita, ki s svojim nalezljivim šarmom številne obiskovalce prepriča, da ostanejo dlje, kot so sprva načrtovali.

Koktejli niso nikjer cenejši in lokalni surferji nikjer bolj pripravljeni deliti svojih valov kot v tej prebujajoči mednarodni surferski skupnosti.

Canoa je vasica z zlatim srcem. Deluje kot nedolžna, sramežljiva sestra Montanite. A resnici na ljubo, tu nihče ne pogreša glasne tehno salse in hitre internetne povezave. V edini internetni kavarni si lahko med tem, ko čakaš na prost računalnik, izposodiš surfboard po znižani ceni. Kaj lepšega si še lahko želiš?

Moj Peru v slikah 2

Perujska obala je vse od juga preko Lime do severa ena sama neskončna peščena plaža. Tu se srečata neizprosna puščava in hladni Pacifik. Šele tik pred Ekvadorsko obalo začenja ta svet dobivati zelen, vlažen pridih tropskega podnebja.

Huanchaco je ribiško mestece le nekaj kilometrov od velikega Trujilla, zaradi česar je idealna letoviška destinacija. Značilni ozki in dolgi ribiški čolni, ležernost, odlična lokalna morska hrana, valovi čez dan ter zabave na plaži ponoči dajo mestu poseben pečat in potencial, da se nekoč razvije v pomembno obmorsko postojanko na perujskem kosu znamenite Gringo trail.

Sever Peruja je posut s številnimi malo obiskanimi arheološkimi biseri. Tudi na obali najdemo nekatere, mnoge med njimi še vedno v rokah arheologov.

Ob ostankih starodavnih mest Chan Chan in Huacas del Sol y de la Luna v bližini Trujilla pa lahko pogosto naletimo na svojevrstne čuvaje davne preteklosti. Perujski goli psi so stara pasma, ki pa bi bila v preteklih stoletjih skoraj izumrla. Danes se ponovno vračajo na ulice sodobnih mest. In čeprav tega morda na slikah ne izžarevajo, gre za čudovite pse, ki te takoj prevzamejo s svojo neverjetno dostojanstvenostjo.

Pacifik po vsej perujski obali nudi vrsto užitkov ljubiteljem vodnih športov. V glavni surferski sezoni številna obalna mesteca gostijo mednarodna tekmovanja. Najdejo se valovi za vsakogar, začetniki, izkušeni surferji ali ljubitelji resnično dolgih valov, vsak bo našel nekaj zase. Mancora, letovišče na skrajnem severu, ki se praktično celo leto kopa v soncu, pa je prav gotovo kajterska destinacija številka ena na tistih koncih.

Moj Peru v slikah 1

Cusco je mesto, polno zgodovine, ki sega od Inkov do kolonialistov. In čeprav mu gruče turistov nekoliko zmanjšujejo zgodovinski šarm, je še vedno naravnost čudovito mesto. Le malo mest na svetu ima sposobnost, da obiskovalca tako pritegne, da lahko preprosto sedi na stopnišču na robu glavnega trga in opazuje, kako mesto utripa skozi celi dan.

Starodavno inkovsko mesto Machu Picchu je glavni magnet za turiste z vsega sveta. Je ena najbolj obiskanih turističnih atrakcij v vsej Južni Ameriki. A obstajajo stvari, ki so, ne glede na vse, vredne svoje slave. Machu Picchu je prav gotovo tak.

Ob vznožju hriba, kjer je zrasel Machu Picchu, leži mestece, ki s preostalim svetom nima niti cestne povezave, pa vendar živi polno življenje turističnega središča. Tržnica v Aguas Calientesu, končni postaji na poti z vlakom iz Cusca do Machu Picchuja, je polna običajne turistične krame. Med njimi so tudi majice z napisom Inca Kola. Ko nanese na presladke gazirane pijače, je Inca Kola je glavna izbira Perujcev. Turisti jo večinoma kupijo le enkrat iz radovednosti… in nikoli več.

Moje jezero Titikaka v slikah 2

Uros je na perujski strani glavna znamenitost jezera. Zdi se, da plavajoči otoki danes danes služijo predvsem potešitvi radovednih turistov, a vendar jih ne gre izpustiti, saj so del pravljičnega sveta jezera Titikaka.

Številni obiskovalci se odločijo prespati na enem izmed otokov in tako pobliže spoznati bogato kulturo tamkajšnjih prebivalcev.

Prava andska pravljica pa se skriva stran od ustaljenih turističnih poti. V majhnih vasicah, na lokalnih tržnicah, v pisanih barvah oblačil vaških žensk, v dih jemajoči pokrajini, ki kar kliče po obuditvi fotografa v tebi.

Moje jezero Titikaka v slikah 1

Titikaka velja za najvišje plovno jezero na svetu. Leži na andskem altiplanu na višini skoraj 4000 metrov. Po jezeru poteka tudi meja med Perujem in Bolivijo.

Že samo ime Titikaka zveni nekoliko pravljično. Svet okoli tega sinje modrega ogledala soncu pa postane še bolj mističen, ko te dosežejo številne legende, ki so se stkale tod okoli.

Valentinova objava

Ker so internet, reklamni panoji ob cestah in ponudba v trgovinah že vsaj kak teden popolnoma zasmeteni s srčki ali pa kampanjo proti srčkom, najbrž ne bo nobene škode, če še jaz pristavim svoj (srčkast) lonček.

Ker pa to še vedno ostaja popotniški blog, tokrat o vseh krajih in doživetjih s celega sveta, v katere sem se skozi leta zaljubila.

JERUZALEM; kljub temu, da je že skoraj tri leta in pol odkar sem ga obiskala in sem od takrat spoznala še nešteto mest, še vedno ostaja moje najljubše mesto. Bila je prav gotovo ljubezen na prvi pogled, saj me spomin na z večernim soncem obsijano obzidje Starega mesta še vedno prevzame.

KUTA, LOMBOK je eden izmed krajev, ki ti počasi zleze pod kožo. Če se tam ustaviš le za nekaj dni, ne moreš odkriti zakladov, ki so večji od valov na priljubljenih surferskih točkah. Ko imaš tam najljubšo restavracijo, v vasi polno prijateljev, ki te z veseljem zapeljejo z motorjem do še ene sanjske plaže, ker te od padca z motorja prejšnji dan še vedno boli noga, ter seveda ko prvič obstojiš na surfu, veš, da bo ljubezen trajala dlje kot le do naslednjega potovanja.

BURRITO: Ahhhh, kaj bi bila Kalifornija brez svojih neštetih fast foodov z mehiškim pridihom. Ko ugotoviš, da je burrito v vseh možnih različicah lahko obrok v katerem koli delu dneva, postane jasno, da je več kot le hitri prigrizek (resno, burrito zajtrk je genialna ideja).

SONČNI ZAHODI so skoraj preveč klišejski, da bi bili vredni omembe, celo v Valentinovi objavi, a kaj ko je tako prijetno srkati ohlajeno pivo in opazovati, kako se dan na drugem koncu sveta spreminja v noč. Pravzaprav niti ne vem, kaj je na sončnih zahodih, a zdi se mi, da gredo s izkušnjo popotništva z roko v roki.

LJUDJE, ki jih spoznaš na poti... Sopotniki, s katerimi si naključno deliš taksi ali sobo, zaupniki ob večernem pivu, najboljši prijatelji ali le najboljši prijatelji tisti hip, simpatije in konec koncev popotniške romance. Ljudje, ki hitijo zate v trgovino, ko ležiš v hotelski sobi z visoko vročino. Ljudje, ki te spravljajo v smeh. Ljudje, s katerimi deliš življenjske resnice in ti pomagajo odkriti še več sveta.

Ne glede na moj odnos do najbolj srčkastega dneva v letu, zaljubiti se je vedno lepo. V utrip svojega najljubšega mesta ali osebo iz mesa in krvi...