Zadnji teden je bil kot voznja z vlakcem smrti (pa ne zaradi slabih cest, no, to tudi), toliko vzponov in padcev naredi iz cloveka ali zivcno razvalino ali trdovratnega popotnika. Kot sem pisala prejsnjic, je kazalo, da bom obticala v Gorontalu lep kos tedna, zaradi cesar sem bila najprej precej razocarana. A sem nasla par stvari, s katerimi bi si lahko zapolnila cas. Z enim od usluzbencev hotela sem se dogovorila za snorkeljski izlet, na cesti me je ustavil ucitelj v eni od lokalmih sol in me prosil, ce bi lahko prisla kak dan otroke uciti anglescino. V torek pa sem sla informacijo o trajektih se enkrat preverit v eno od informacijskih pisarn in izvedela, da niti petkovega trajekta ne bo. Kasneje so se sirile informacije, da se je pokvaril in bi naj ostal na kopnem se kak mesec. Vendar pa sem uspela izvedeti, da je se isti dan, torej v torek, nocni trajekt na drugo stran zaliva, do vasi Pantimana, od koder se lahko ujame bus do Ampane, pristaniskega mesta, ki je pravzaprav vez Togeanov s celino.
Receno, storjeno, cez nekaj ur sem ze bila na trajketu, presenetljivo udobnem. Po nocni voznji smo s skupino se nekaj Evropejcev (mimogrede, tu med zahodnjaki najdes edino Evropejce, zato se namesto "Zahodnjak" uporablja kar "Evropejec") ujeli minibus (smrdljiv, vroc, v zadnjih vzdihljajih) do Ampane. Po 5 urah pa v Ampani ponovno sok: nobenega javnega prevoza na otoke do sobote (bila je sreda). Namesto v zatohlem Gorontalu je kazalo, da smo obticali v prasni, od boga pozabljeni Ampani. S Nemcem, ki te konce zelo dobro pozna, saj se na Sulawesi vraca ze vec kot 15 let in je nekaj casa celo delal na Togeanih kot potapljaski vodnik, in Anglezinjo, ki je prispela z juga, smo se odlocili nekako resiti dan in najti resitev. Ob vsemu razocaranju je sledilo novo: v Ampani je zaradi slabih izkusenj s pijano mularijo alkohol popolnoma prepovedan. Vzpon: v hotelu se ga da dobiti (neuradno seveda) za zelo zasoljeno ceno. Torej ob Bintangu, ocenjenim vsaj na Heinikenovo ceno, smo dognali strategijo: najem colna do Togeanov. Cena je bila 1500000 rupij (milijon in pol), kar je nekje 100 evrov za coln. Zacelo se je mrzlicno nabiranje potnikov. Ob pomoci hotelskega osebja smo iz cele Ampane zbobnali skupaj 16 turistov, kar je zneslo pribljizno 100000 rupij na vsakega, kar je bila zelo dobra cena. Padec: v hotelu so nam povedali, da je na Togeanih vse polno, sploh Kandidiri, kamor smo bili namenjeni. Zmogljivosti so na otokih namrec omejene, na Kadidiriju so le trije resorti. Nikomur ni bilo jasno, kam bomo dali 16 ljudi, a smo vseeno sli pogumno na pot.
Na Kandidiriju se je potrdilo: le nekaj bungalovov je prostih. Vecina jih je vseeno dobila sobo, 6 pa se nas je odlocilo za improvizirano moznost: v zadnjem in najmanjsem hotelu smo prosili, ce lahko prenocimo na "njihovi" plazi, kar so nam rade volje pustili. Ob terasi z restavracijo so nam postavili nekoliko improviziran baldahin, nam obesili visece mreze in nas nahranili. Imeli smo skupno stranisce in mandi (indonezijsko kopalnico), 3 obroke na dan, budilko v obliki petelina in zastonj izlete okoli otokov. Vse to za 4 evre na dan.
Receno, storjeno, cez nekaj ur sem ze bila na trajketu, presenetljivo udobnem. Po nocni voznji smo s skupino se nekaj Evropejcev (mimogrede, tu med zahodnjaki najdes edino Evropejce, zato se namesto "Zahodnjak" uporablja kar "Evropejec") ujeli minibus (smrdljiv, vroc, v zadnjih vzdihljajih) do Ampane. Po 5 urah pa v Ampani ponovno sok: nobenega javnega prevoza na otoke do sobote (bila je sreda). Namesto v zatohlem Gorontalu je kazalo, da smo obticali v prasni, od boga pozabljeni Ampani. S Nemcem, ki te konce zelo dobro pozna, saj se na Sulawesi vraca ze vec kot 15 let in je nekaj casa celo delal na Togeanih kot potapljaski vodnik, in Anglezinjo, ki je prispela z juga, smo se odlocili nekako resiti dan in najti resitev. Ob vsemu razocaranju je sledilo novo: v Ampani je zaradi slabih izkusenj s pijano mularijo alkohol popolnoma prepovedan. Vzpon: v hotelu se ga da dobiti (neuradno seveda) za zelo zasoljeno ceno. Torej ob Bintangu, ocenjenim vsaj na Heinikenovo ceno, smo dognali strategijo: najem colna do Togeanov. Cena je bila 1500000 rupij (milijon in pol), kar je nekje 100 evrov za coln. Zacelo se je mrzlicno nabiranje potnikov. Ob pomoci hotelskega osebja smo iz cele Ampane zbobnali skupaj 16 turistov, kar je zneslo pribljizno 100000 rupij na vsakega, kar je bila zelo dobra cena. Padec: v hotelu so nam povedali, da je na Togeanih vse polno, sploh Kandidiri, kamor smo bili namenjeni. Zmogljivosti so na otokih namrec omejene, na Kadidiriju so le trije resorti. Nikomur ni bilo jasno, kam bomo dali 16 ljudi, a smo vseeno sli pogumno na pot.
Na Kandidiriju se je potrdilo: le nekaj bungalovov je prostih. Vecina jih je vseeno dobila sobo, 6 pa se nas je odlocilo za improvizirano moznost: v zadnjem in najmanjsem hotelu smo prosili, ce lahko prenocimo na "njihovi" plazi, kar so nam rade volje pustili. Ob terasi z restavracijo so nam postavili nekoliko improviziran baldahin, nam obesili visece mreze in nas nahranili. Imeli smo skupno stranisce in mandi (indonezijsko kopalnico), 3 obroke na dan, budilko v obliki petelina in zastonj izlete okoli otokov. Vse to za 4 evre na dan.
Togeani so pravi raj. Nesteto otockov, vecjih, naseljenih in manjsih, osamljenih, vsi porasceni z tropskim rastjem in koralami tik ob obalah. Pescene plaze, palme in morje tvorijo cudoviti turkizno-zeleno-zlati svet, kjer se cas ustavi in lahko zadihas popolnoma drug zrak kot v glasnih Indonezijskih mestih. In to je sele zgornji svet. Pod gladino turkiznega, cistega morja se skriva spet nov svet, poln prvovrstnih potapljaskih tock. Svet, kot v akvarijih finih restavracij. Odtipakjte "Togean islands" v Googlov brskalnik, nastavite iskanje na slike in kar boste videli, no, tocno to so Togeani. Slike ne pretiravajo.
Ne morem si predstaljati, kaj bi ta tropski raj dozivel, ce ne bi bilo do njih priti taka muka. Bungalovi so polni celo sezono, predvsem zato, ker se ljudje, ko enkrat uspejo priti do cilja, velikokrat odlocijo ostati precej dlje od nacrtovanega. Neki Italijan iz Trsta (ki je znal vse pomembne slovenske kletvice) se je odlocil, da bo tu nekje do bozica. Prispel je marca. A resnicno, pot do otokov terja precej zivcev, casa, organizacijskih sposobnosti in vcasih tudi denarja, zato jih dosti obupa.
Ker pa je vse popolno lahko kmalu tudi dolgocasno, sem se po 4 dneh, v nedeljo, odlocila oditi. Resnici na ljubo mi ni bilo zal, saj sem zacela pogresati akcijo, hrup, dogajanje. Pot nazaj v Ampano je bila manj naporna, saj sem ujela trajekt z bliznjega otoka. V Ampani se je zacela organizacija poti naprej. Ena moznost je bila pot do Posa ali Tentene, mest v blizini jezera Poso ali pa voznja vse do Rantepaoa v pokrajni Tana Toraja. Pot do Toraje z busom traja nekje 20 ur, zato se je zdelo smiselno pot razdeliti na dva dela. Nato pa sem srecala prijatelja (Prav fino je imeti prijatelje v JV Aziji. To so ljudje, ki si jih nekoc nekje spoznal, si morda zapomnil njihovo ime, a imajo vedno koristne informacije. Vsi tu imajo te prijatelje, ljudi, ki jih poklicejo, ce rabijo pomoc.) s Togeanov, ki mi je pomagal najti najboljso moznost, ki se zdi kot zadetek na lotu. Za 300000 rupij, kar je le nekje 50% vec od cene za redni avtobusni prevoz, sem dobila avto s soferjem vse do Toraje. Hec je namrec v tem, da se tu nekateri turisti javnega prevoza bojijo kot hudic kriza (in razumem jih), zato za zasoljeno ceno najmajo avtomobile s soferjem. Ta moznost je sploh priljubljena med Torajo in Ampano. In ko enkrat sofer pripelje potnike v Ampano, se mu ne splaca iti nazaj s popolnoma praznim avtom, zato so pripravljeni za ceno javnega prevoza ali le malo visjo s sabo vzeti nove potnike (za primerjavo: potniki so soferju za obratno smer placali nekje sedemkrat visjo ceno na avto kot jaz).
Pot po neverjetno slabi cesti, polni ovinkov in nerazlozljivih kupov kamenja je trajala nekje 14 ur in avto se je pokvaril le dvakrat. Da ti pot se nekoliko podaljsajo, so po regiji okoli Danau Posa posejane se kontrolne tocke, kjer tako malo iz dolgega casa premecjo nekaj avtomobilov. Pri nama s soferjem niso bili prevec natancni, so pa z zanimanjem pregledovali moj potni list in se poskusali zafrkavati v polomljeni anglescini. Zanimivo, a se vedno mi ni uspelo ugotoviti, kaj je pravzaprav (bil) srz problema nemirov v osrednjem Sulawesiju.
Sedaj sem tu, na jugu otoka v pokrajni Tana Toraja. Danes zjutraj sem po dolgem casu jedla odlicen zajtrk, sestavljen iz pecenega jajca, treh kosov toasta, masla, marmelade, soka in kave. Obicajen zajtrk, pravite? Ne, ODLICEN zajtrk, ce 10 dni zivis od majhnih, praznih palacink. In v sobi imam toplo vodo. Da, ne le normalen wc in tus, celo toplo vodo.
(Mandi: nekaj, s cemer se mora budzet popotnik v Indoneziji pac sprijazniti. Tipicna Indo kopalnica namrec nima tusa, temvec vgrajeno banjico ali velik ceber, ki ga napolnis z vodo. Poleg je prilozena nekaka posodica, s katero zajemas vodo iz zbiralnika in jo polivas po sebi. Enkrat, ko osvojis sistem, je cisto prakticna zadeva)
Ne morem si predstaljati, kaj bi ta tropski raj dozivel, ce ne bi bilo do njih priti taka muka. Bungalovi so polni celo sezono, predvsem zato, ker se ljudje, ko enkrat uspejo priti do cilja, velikokrat odlocijo ostati precej dlje od nacrtovanega. Neki Italijan iz Trsta (ki je znal vse pomembne slovenske kletvice) se je odlocil, da bo tu nekje do bozica. Prispel je marca. A resnicno, pot do otokov terja precej zivcev, casa, organizacijskih sposobnosti in vcasih tudi denarja, zato jih dosti obupa.
Ker pa je vse popolno lahko kmalu tudi dolgocasno, sem se po 4 dneh, v nedeljo, odlocila oditi. Resnici na ljubo mi ni bilo zal, saj sem zacela pogresati akcijo, hrup, dogajanje. Pot nazaj v Ampano je bila manj naporna, saj sem ujela trajekt z bliznjega otoka. V Ampani se je zacela organizacija poti naprej. Ena moznost je bila pot do Posa ali Tentene, mest v blizini jezera Poso ali pa voznja vse do Rantepaoa v pokrajni Tana Toraja. Pot do Toraje z busom traja nekje 20 ur, zato se je zdelo smiselno pot razdeliti na dva dela. Nato pa sem srecala prijatelja (Prav fino je imeti prijatelje v JV Aziji. To so ljudje, ki si jih nekoc nekje spoznal, si morda zapomnil njihovo ime, a imajo vedno koristne informacije. Vsi tu imajo te prijatelje, ljudi, ki jih poklicejo, ce rabijo pomoc.) s Togeanov, ki mi je pomagal najti najboljso moznost, ki se zdi kot zadetek na lotu. Za 300000 rupij, kar je le nekje 50% vec od cene za redni avtobusni prevoz, sem dobila avto s soferjem vse do Toraje. Hec je namrec v tem, da se tu nekateri turisti javnega prevoza bojijo kot hudic kriza (in razumem jih), zato za zasoljeno ceno najmajo avtomobile s soferjem. Ta moznost je sploh priljubljena med Torajo in Ampano. In ko enkrat sofer pripelje potnike v Ampano, se mu ne splaca iti nazaj s popolnoma praznim avtom, zato so pripravljeni za ceno javnega prevoza ali le malo visjo s sabo vzeti nove potnike (za primerjavo: potniki so soferju za obratno smer placali nekje sedemkrat visjo ceno na avto kot jaz).
Pot po neverjetno slabi cesti, polni ovinkov in nerazlozljivih kupov kamenja je trajala nekje 14 ur in avto se je pokvaril le dvakrat. Da ti pot se nekoliko podaljsajo, so po regiji okoli Danau Posa posejane se kontrolne tocke, kjer tako malo iz dolgega casa premecjo nekaj avtomobilov. Pri nama s soferjem niso bili prevec natancni, so pa z zanimanjem pregledovali moj potni list in se poskusali zafrkavati v polomljeni anglescini. Zanimivo, a se vedno mi ni uspelo ugotoviti, kaj je pravzaprav (bil) srz problema nemirov v osrednjem Sulawesiju.
Sedaj sem tu, na jugu otoka v pokrajni Tana Toraja. Danes zjutraj sem po dolgem casu jedla odlicen zajtrk, sestavljen iz pecenega jajca, treh kosov toasta, masla, marmelade, soka in kave. Obicajen zajtrk, pravite? Ne, ODLICEN zajtrk, ce 10 dni zivis od majhnih, praznih palacink. In v sobi imam toplo vodo. Da, ne le normalen wc in tus, celo toplo vodo.
(Mandi: nekaj, s cemer se mora budzet popotnik v Indoneziji pac sprijazniti. Tipicna Indo kopalnica namrec nima tusa, temvec vgrajeno banjico ali velik ceber, ki ga napolnis z vodo. Poleg je prilozena nekaka posodica, s katero zajemas vodo iz zbiralnika in jo polivas po sebi. Enkrat, ko osvojis sistem, je cisto prakticna zadeva)
Ni komentarjev:
Objavite komentar