Tajska, ponovno ali Vikend pobeg

Zdi se, da se vse vedno znova začne na Tajskem. Bangkok je mesto, ki sem ga v zadnjih treh letih obiskala trikrat, marca letos mi je končno uspelo pobegniti obveznostim v velikem mestu in si utrgati nekaj trenutov zase. Naj bodo slike iz Ayutthaye, stare prestolnice kaksno uro in pol iz Bangkoka, začetek nadaljevanja tega bloga.

BANGKOK

AYUTTHAYA

Riža in iger

Pred nekaj tedni, se kar nekaj dni do uradnega začetka svetovnega prvenstva v nogometu v Braziliji, sem za trenutek zmedeno pomislila, da so črvine resnične in te lahko, brez da se zavedaš, ponesejo na drugi konec sveta. Drugo galaksijo. Dimenzijo, karkoli pač.

Z najvišjih stavb na vsaki strani nase ulice visita dve, za vsaj štiri nadstropja veliki, modro-beli zastavi. Čeprav je jasno, za koga navija Mohammadpur, sta ti dve zastavi le vrh ledene gore norije okoli nogometnega spektakla. Manjše zastave visijo praktično z vsake stavbe. Na prav vsaki, še najmanjši tržnici je stojnica, posvečena zastavam in navijaškim majicam. Prodajalci zastav vseh velikosti, obešenih na dolge drogove, oprtane na koščena ramena spominjajo na čas pred bangladeškim Dnevom zmage sredi decembra, le da je v pisanem mozaiku zastav zelena z rdečim krogom tista, ki ponavadi manjka. Jasno, Bangladeša ni med ekipami v Braziliji. Kljub temu nekateri patrioti poleg zastave svojega favorita domoljubno obesijo še bangladeško.

In če imaš, ko upreš oči proti nebu (in napol zamižiš), zaradi gromozanskih zastav občutek, da si v neki drugi, bolj prostrani deželi na drugem koncu sveta, kjer je kvaliteta govedine neprimerno boljša (če lahko dodam), je pravzaprav, ko se ozreš naokoli z nekoliko več zanimanja, jasno, da je Dhaka pravi navijaški svet v malem, stisnjen med klavstrofobične ulice in kupe smeti. Že res, naša ulica evforično vzkipi ob golih argentinskih junakov, a gostiteljica, zeleno - modra Brazilija ne zaostaja prav dosti. Manjše zastave Nemčije ali Španije dodajo v piskerček raznolikosti. Le angleške ni med njimi. Razumljivo? Morda.

Nogomet pa pravzaprav niti ni šport, ki najbolj požene kri po žilah mojih bangladeških sosedov. V začetku leta je Bangladeš preplavila mrzlica, imenovana kriket. Naj takoj vnaprej povem, da se mi niti približno ne sanja, kako poteka igra kriketa, kaj je cilj ali kako veš, katero moštvo zmaguje. Vem le, da ena tekma lahko traja nečloveško dolgo in da so karte za svetovno prvenstvo posle s svetlobno hitrostjo za male pare ter nato na črnem trgu dosegale dvajsetkratno ceno. In da je na koncu cirkusa kot zmagovalka izšla Šrilanka.
Tedne in tedne se ni govorilo o ničemer drugem kot kriketu. Tako razvnetih debat niso sprožile niti parlamentarne volitve nekaj mesecev prej. Ker Bangladeš tudi v kriketu ne blesti najbolj, je bilo najbolj vroče soočenje med Indijo in Pakistanom. Ogromen pano na strehi stavbe čez našo ulico mi je omogočil, da sem tekme vsaj delno spremljala tudi brez televizije. Zvočno kuliso so dodali navijači na ulicah, ki so poskrbeli, da sem vedno vedela, ko se je zgodilo kaj pomembnega.

Prijatelj, velik nogometni navdušenec, me je pred časom skoraj vrgel iz stanovanja, ko sem povsem mimogrede povedala svoje mnenje o noriji okoli profesionalnega športa. Čeprav me samo svetovno prvenstvo v nogometu zanima ravno toliko, kot me je tisto v kriketu, mi je sam fenomen naravnost fascinanten. Žal so ljudje ponavadi veliko bolj pripravljeni debatirati o Messiju ali kdorkoli že pač je njihov favorit to leto, kot o sociološki analizi te obsedenosti. Posledično sem že davno obupala nad poskusom oživitve debate okoli očitno krivoverne in provokativne teze, da so nogometni navijači le družbeno manj zasmehovana različica belieberk.
Roko na srce, belieberke za sabo ne puščajo trupel.
Če se vrnem na bizarno evforijo okoli Argentine in Brazilije, ki se manifestira v plapolajočih belo-modrih ali rumeno-modrih zastavah, od začetka svetovnega prvenstva so poročali že o kar nekaj incidentih, ko so se spopadli navijači obeh moštev. V vsaj dveh primerih se je spopad končal s smrtnimi žrtvami na eni ali drugi strani. Ne, ne govorim o spopadu Argentincev in Brazilcev kje okoli prizorišča svetovnega prvenstva. Govorim o incidentih, ki so se zgodili v Bangladešu, med bangladeškimi navijači omenjenih moštev.
Že od kar sem prišla v Bangladeš, me spremlja grenak občutek, da tu vlada nekakšna kultura nasilja. Fizični obračuni na ulici niti niso taka redkost. Vozniki rikš jo kar hitro skupijo od razbesnjenih voznikov ali pomočnikov voznikov na avtobusih. Množice, ki obračunajo s povzročiteljem nesreče ali lopovom, so vsesplošno znan pojem, ki se včasih zaključi s smrtjo kršitelja. Kadar izbruhne prepir, se kmalu pridruži množica opazovalcev, ki včasih ne ostanejo več le opazovalci, ampak udeleženci v petelinjem boju.
Če to združiš s strastjo, ki prevzema zagovarjanje "svojega" moštva, se pravzaprav čudim, da ni bilo prelito še več krvi.
Svojega moštva? To je pravzaprav tisto, kar je pri vsem skupaj najbolj nenavadno. Ta močna identifikacija z moštvom, katerega dom je skoraj dobesedno na drugi strani planeta. Očitno je, da ne gre za preprosto patriotsko veselje ob športnem dosežku svoje domovine. Morda je bolje, da na tem mestu obširnejšo analizo prepustim psihologom in sociologom.

Dve vprašanji sta, na kateri v Bangladešu odgovor nikoli, nikoli ne sme biti Nobeno, če seveda nočeš izpasti bogokletni izrodek z drugega sveta: Katere vere si? in Za katero moštvo navijaš na svetovnem prvenstvu? In da, na drugo vprašanje obstajata pravilni ali napačni odgovor!

Seks (in romantika in poroke) v mestu

Pred dnevi me je šef v novi službi poklical na sestanek z dvema sodelavcema. Fanta sta oba sredi dvajsetih, s svežo univerzitetno diplomo in na tisti pomembni prelomnici v življenju. Po šefovi razlagi sem bila sama tam za evropsko perspektivo. Beseda je tekla o družbeno pričakovanem poteku življenja v Bangladešu za fante njunega kova, o družbenih pritiskih in odnosu mladih do življenja nasploh.

Dvajset-nekaj-letni fant torej konča s šolanjem. Kaj sedaj? Od njega se pričakuje, da najde solidno službo, kjer bo zaslužil dovolj, da preskrbi svojo bodočo ženo in otroke, ki se bodo začeli vrstiti v razumnem času po poroki. Torej. Služba. Žena. Ne le pritiski družbe, šef razpreda, mlad fant v teh letih tudi sam čuti potrebo oženiti se. Poznaš tisto piramido človekovih potreb? Maslow, si v mislih čestitam za dobro uskladiščeno znanje osnov psihologije. Torej, kaj mlad fant potrebuje? Nekoliko v zadregi - sodelavec še precej bolj v zadregi gleda v sklenjene roke pred sabo - se nasmejem, da kisika in hrane mu najbrž ne primanjkuje. Tako je, potrebuje ženo, ker dekleta pač ne more imeti - to v Bangladešu ni dovoljeno. Tu je debata odplavala v druge vode, a se vame dovolj zasidrala, da sem začela sočustvovati s svojimi dvajset-nekaj-letnimi sodelavci.

Sama nikoli nisem bila ljubiteljica zmenkov, ki se mi vedno zdijo kot nekakšen neroden razgovor za službo. A spoznavanje novih ljudi nasprotnega spola, pa če to poimenujemo zmenki ali ne, so del življenja povprečnega samskega dvajset-nekaj-letnika ter povprečne dvajset-nekaj-letnice v zahodni družbi. Spoznaš nekoga, s katerim se ti zdi, da bi se lahko ujel, se dobiš ob aktivnosti, kjer preživiš nekaj časa v dvoje, ponavadi v večernih urah, in druženje se, če je uspešno, konča s poljubom. Ali ne. Ali pač še s čim več. Nato se obe strani odločita, ali bo do skupnih aktivnosti, ki sčasoma vodijo v intimen odnos, še kdaj prišlo. Ali ne. Načeloma se postopek dandanes ponovi kar precejkrat, preden se Posameznik in Posameznica najdeta. Takoimenovana serijska monogamija je popolnoma sprejemljiv sistem.

V Bangladešu stvari ne delujejo tako. Kako torej dvajset-nekaj-letnik pride do svoje žene? Ali pa vsaj do kljukice pri eni tistih bolj osnovnih potreb z dna Maslowove piramide - pa ne govorim o hrani.

Najbolj gotova možnost je poskusiti srečo pri tisti svetlolasi tujki, ki jo občasno videvam, si najbrž misli dvajset-nekaj-letnik. In nekako nekje dobi njeno telefonsko številko ter jo pokliče. Ponoči, da je slučajno ne zmoti pri čem pomembnem. Bangladeških deklet se namreč ne spodobi klicati kar tako, jasno da ne - od tod sploh izvira dvajset-nekaj-letnikov problem.

Če bi dobila 10 tak vsakič, ko me sredi noči pokliče neznana številka, ki ji prav vedno pripada fantovski glas...

Ampak resnici na ljubo, kako si ti fantje predstavljajo potek dogodkov, mi najbrž ne bo nikoli jasno. Uberimo optimistično verzijo, tako, zavoljo argumenta. Pokličejo dekle. Dekle ob dveh zjutraj z veseljem poklepeta z njimi in ko se se opogumijo in dekle povabijo na zmenek, ta privoli. Dobijo se z dekletom, za uro, dve. Po zmenku se poslovijo. Zmenek se ne konča s poljubom, ker se pač ne. Starši fantom slej ali prej začnejo prigovarjati, da je čas za poroko, jim najdejo primerno bangladeško nevesto, fantje se poročijo in njihov telefonski klic, ki je pred meseci vrgel svetlolaso dekle iz postelje, se izkaže za popolnoma brezsmiselnega, kakorkoli obrneš.

Dogovorjene poroke. Za nas tako eksotičen pojem, tukaj pa življenjsko dejstvo. Ne gre vedno za tisto najbolj radikalno obliko, ki si jo ponavadi narišemo v mislih ob omembi tega pojava. Torej, ko starši mimo bodočega ženina in neveste preko vez poiščejo ustreznega partnerja, se dogovorijo med sabo in nato se mlada dva prvič vidita šele na poročni dan. Pravzaprav redko kdaj gre za tak scenarij. Kljub temu pa ima družina pri izbiri partnerja precejšnjo besedo. Nekje sem zasledila podatek (prosim, ne me citirati!), da je v Bangladešu (bolj ali manj ohlapno) dogovorjenih porok še vedno nekje 80%. Zveni kar prav.

Sedaj pa za trenutek odložite rožnata očala, skozi katera vidite svet s svojo privzgojeno zahodnjaško perspektivo.

Na tem mestu se bom uprla skušnjavi, da na dolgo razpredam o Milivojevićevi trditvi, da se zaljubljajo le čustveno nezreli ljudje. Pa vendar, ideja romantične ljubezni, kot nas jo ima večina od nas ta trenutek v mislih, ni univerzalna vsem kulturam. To se nam le zdi, saj jo naša, zahodna, poveličuje skozi pop kulturo in smo  se pač nezmožni za trenutek odpovedati evropocentrizmu.

Eden največjih mitov o ljubezni je zaljubljenost, ki jo prevečkrat mešamo z ljubeznijo samo, pa čeprav gre za dva popolnoma različna pojma. Prepričani smo, da se prava ljubezen rodi iz zaljubljenosti ali pa ta dva pojma vse prevečkrat zamešamo. Če pa poenostavim: pri zaljubljenosti gre za idealiziranje drugega, v njem vidimo pravzaprav reakcijo, ki jo v nas izzove in zaljubljenost traja le toliko časa, kolikor traja ta reakcija. Torej gre za nas same. Pri ljubezni gre preprosto za čustveno povezanost z drugo osebo, dejanski obojestranski odnos. Tu tudi pade mit o nesrečni ljubezni, saj ljubezen ne more biti enostranska. Za ljubezensko zvezo zaljubljenost tako na noben način ne more biti predpogoj, prav nasprotno, ponavadi so zveze, zgrajene na zaljubljenosti, obsojene na propad.

Tako, sedaj, ko smo sesuli holivudski mit o usodni ljubezni (na prvi pogled, če je le mogoče), se lahko vrnemo v Bangladeš.

Če (uspešna, dolgotrajna) ljubezenska zveza ne temelji na zaljubljenosti, čemu ne bi izbire partnerja, s katerim boste povezani do konca življenja, prepustili modrejšim, izkušenejšim od sebe? Saj na koncu imate lahko še vedno besedo pri dokončni izbiri (resnično, pozabite na tisto predstavo o prvem snidenju šele pred oltarjem ali matičarjem...). Starši ali starejši člani družine, ki vedo, kaj je za vas dobro, le poiščejo in predstavijo možnosti, vam svetujejo in konec koncev lahko tudi preprečijo, da storite napako, če vaša odločitev ni ustrezna. Družinska vez je za vas zelo pomembna, zato odločitev vaših staršev spoštujete, jo cenite in upoštevate.

Ne? Vas nisem prepričala? Prav.

Pa poskusimo na nam bolj poznani način, z zmenki.

Čeprav obstaja 80% možnosti, da bo dvajset-nekaj-letnik vendarle padel v zgoraj opisani kalup dogovorjene poroke, zmenki kljub temu niso nepoznan pojem. Le da je treba biti v konzervativni družbi, kot je bangladeška, nekoliko bolj iznajdljiv. Kaj lahko torej dekle pričakuje, ko jo bangladeški dvajset-nekaj-letnik povabi na zmenek? Opisala bom svoji lastni izkušnji (raziskovalno novinarstvo par excellence), z dvema različnima dvajset-nekaj-letnikoma. Dvajset-nekaj-letnik številka ena je rojen in vzgojen Dhakačan, domačin v mojem Mohammadpurju. Dvajset-nekaj-letnik številka dve je rojen in večino življenja vzgojen v ZDA, a z bangladeškim poreklom. Nobeden izmed njiju ni prišel v stik z mano sredi noči, preko bogsigavedi kako pridobljene telefonske številke.

Tako prvi kot drugi sta mi, v zabavo mojima sostanovalcema, prinesla rože. Rože so torej, če že definicija ljubezni ni, vsekakor univerzalne. Prvi je izbral izredno obljuden kraj - prireditev ob dnevu maternega jezika (ki je v Bangladešu državni praznik, tako mimogrede). Dogajanje je bilo sicer postavljeno v park ob jezeru, ki je tudi priljubljeno sprehajališče. Nekateri kotički so ob večerih prav prijetni za posedanje, nekoliko odmaknjeni od radovednih pogledov. Občasno, kadar se tam ne odvija kulturna prireditev, lahko vidiš pare, ki se držijo za roke, ali nežno objemajo na klopcah ob sprehajalnih poteh. Ko sem svojemu spremljevalcu predlagala, da sedeva nekam, z namenom normalnega pogovora, brez množic ljudi okoli, mojega namena seveda ni razumel. Z rikšo sva se odpravila nazaj proti Mohammadpurju, kjer je bila na vrsti večerja (kabab v begunskem taborišču, ena od najboljših poslastic v mestu). Rikše so precej pogost pojav na zmenkih. Razlog je preprost. Na sedežu je prostor za natančno dva, ki pa morata sedeti tesno skupaj. Polkrožna streha nad sedežem daje občutek vsaj zasilne zasebnosti. Zato je najem rikše za takoimenovan Rikša zmenek povsem običajna sestava zmenka, vsaj po zagotovilih bolj izkušenih zmenkovalcev. Le da je moj zmenek številka ena ni izkoristil sebi v prid. Telesni stik, pa čeprav povsem nedolžno spogledljiv, pri spoštljivih kavalirjih ne pride v poštev. Z razliko od ameriško vzgojenega zmenka številka dve, ki ve, da se da roko povsem nonšalantno iztegniti preko naslonjala in hrbta svoje spremljevalke. In poskuša najti čim bolj zaseben kotiček pod dhakaškim soncem. In se jezi nad konzervativnostjo dežele svojih staršev.

In kako se lahko zmenek zaključi? Dvajset-nekaj-letnik številka ena me odloži na koncu moje ulice, ne preblizu vhodu v hišo in radovednim pogledom sosedov. Me lepo pozdravi, zaželi prijeten večer in se poslovi. Dvajset-nekaj-letnik številka dne me odloži pred hišo, me poljubi na lice in objame.

Oba, pa še marsikateri drugi dvajset-nekaj-letnik, živita pri starših. Če je mlada generacija bolj sproščena kar se tiče prijateljevanja z nasprotnim spolom, njihovi starši še v veliki večini niso tako daleč. Zasebnost je mladim tako težko najti, saj izbranke ali izbranca ne moreš pripeljati domov, javnost pa je v Bangladešu zelo javna - resno, ljudje so povsod! Nihče me ne bo prepričal, da bolj ali manj mladi ubogljivo čakajo križem rok, da jih starši pošljejo v zakon in postane spodnja vrstica Maslowove piramide izpopolnjena. Kako se torej spopadajo z omejitvami? Moj vir v obliki včasih še kako odkritega sostanovalca mi razkrije kar precej možnosti: parki. Tisti večji, temnejši naj bi bilo polni parov. Rikše, čeprav popolne zasebnosti tu ravno ni. Najem zasebne sobe v zasebnem stanovanju.

Vir prepirov v naši mali stanovanjski skupnosti je občasna nesmiselnost pravil, ki jih narekuje sostanovalec. Medtem, ko sama ne smem imeti obiskovalcev, je on v preteklosti k sebi povabil tudi kak par in jima za kratek čas odstopil svojo sobo. Prijatelj in njegovo dekle. Le da se mi sedaj dozdeva, da ni šlo za prijateljsko gesto, temveč vir zaslužka. Bojda je takih korenjakov kar nekaj in za dokaj sprejemljivo ceno se da kupiti zasebnost tudi v konzervativni soseski kot je dobri stari M'pur.

Kaj je torej prava pot za dvajset-nekaj-letnika na življenjski prelomnici, ko si mora poiskati ženo? Zmenki ali vse prepustiti družini?

Pred meseci se je na robu Dhake odvila žalostna zgodba, pravzaprav ne tako zelo redko slišana. Mlad par še v najstniških letih je skupaj skočil z mostu v smrt, ker sta družini nasprotovali njuni zvezi. Dekle je bilo, pri rosnih 16-ih, že obljubljena v zakon nekomu drugemu. In zaljubljeno, po naši predstavi ljubezni in romantike, v svojega nesrečnega prijatelja. Dekle je skok preživelo, a žal ni znano, kako se njena zgodba odvija naprej.

Bangladeš se prav gotovo spreminja. Dvajset-nekaj-letniki so tako ujeti med te spremembe in verjamem, da jim ni lahko. Pop kultura našega pogleda na ljubezen skozi globalizacijo počasi prodira v njihovo zavest. Z razvojem družbe se spreminjajo potrebe in s tem pričakovanja do ljubezenske zveze. Le-te pa se spreminjajo precej hitreje kot načela njihovih staršev, razširjene družine ali družbe na splošno. Pa kljub temu, Maslow in njegova piramida v vsem svojem sijaju.

Pobeg

Pobeg stran od zadušljivih, glasnih ulic Dhake. Od množic ljudi, rikš, avtomobilom. Bangladeš zasije v povsem drugačni luči. Je podeželski raj, kjer se je čas ustavil. 

Tišina na umetno ustvarjenem jezeru Kaptai, Rangamati

Ribiška idila na otoku St Martin

Glavni oddih za večino Bangladešcev predstavlja najdaljša neprekinjena peščena plaža na svetu in glavno letovišče ob njej, Cox's Bazar

Izlet s kolesom iz vasi na severozahodu Bangladeša

Edini koralni otok v Bangladešu, St Martin

Chittagong Hill Tracts je svet zase, tako geografsko kot kulturno

Lasten kotiček na osamljeni plaži, St. Martin

Prebujajoče jutro nad hribovjem v okolici Bandarbana

Cox's Bazar je dovolj drugačen od preostalega Bangladeša, da je na vrhu seznama po priljubljenosti med domačimi turisti

Življenje med ribiškimi skupnostmi na otoku St. Martin še vedno poteka v počasnem, umirjenem tempu

S čolnom do številnih otočkov na razgibanem jezeru Kaptai

Palme, sonce, peščene plaže. St Martin

Lenobna reka Sangu, mati rek v Chittagong Hill Tracts

Dan se preveša v večer na jezeru Kaptai

Urbano

Utrip Sadarghata, glavnega pristanišča na reki Burigangi, Dhaka

Rikše

Nakupovanje zelenjave pri uličnih prodajalcih v Stari Dhaki

Najpogostejše prevozno sredstvo v prenaseljenih urbanih središčih

Prodajalec prigrizkov

Okusni piškotki izpod rok mojstra

Templji

Vera je pomemben dejavnik v bangladeškem vsakdanu. Večinsko prebivalstvo je muslimanske vere, a v manjših deležih najdemo predstavnike hindujske, krščanske in budistične vere. Objekti čaščenja so raztreseni po deželi, nekateri le še starodavni opomniki spiritualne zgodovine Bangladeša.

Bagerhat v bližini Khulne je starodavno mesto številnih mošej, nekaterih še aktivnih, drugih zaprašenih med zelenjem in ozkimi potkami. Najznamenitejša je mošeja Shat Gombuj, katere ime pomeni mošeja šestdesetih kupol in še vedno privablja vernike z vsega Bangladeša. Še bolj poln dogajanja pa je mavzolej ustanovitelja Bagerhata, Khana Jahana, katerega okolica je polna častilcev, prodajalcev prigrizkov, beračev in turistov.

Puthia je čisti dragulj, pozabljen od mednarodnega turizma. Vasica, manj kot uro od univerzitetnega mesta Rajshahi, skriva nešteto hindujskih templjev, ki si zaslužijo prvo mesto v popotniških katalogih. Spregledana kot je, jo imamo povečini le zase, da izživimo tistega skritega duha Indiane Jonesa v nas.

Budizem je nekoč kraljeval temu območju in Paharpur je bil dom največjega budističnega objekta južno od Himalaje.

Čeprav od prvotnega kompleksa ni ostalo kaj več od ideje, kako ogromen je bil objekt in ostankov glavnega templja, je zanimiv in priljubljen izletniški kotiček.

 Templej Kantaji v Kantanagarju na skrajnem severozahodu Bangladeša je eden najlepših hinduističnih templjev v državi. Ob festivalih je še posebej živahno, z glasbo, dobrotami, pisanimi oblačili in veselim ozračjem.

 Tempelj je znan po umetelno izklesanih prizorih iz hindujske mitologije krog in krog templja.

Območje ob meji z indijsko Tripuro na območju Chittagong Hill Tracts je eden izmed otokov budizma v Južni Aziji. Najznamenitejši je Golden Temple nad mestom Bandarban, zgrajen v burmanskem slogu.

Ljudje

Ljudje so tisto, kar naredi potovanje po Bangladešu nepozabno. Pravzaprav skoraj ne more biti drugače, v državi s tako gostoto prebivalstva. Upam si staviti, da so tukajšnji ljudje med najgostoljubnejšimi na svetu. Včasih si želim, da bi lahko nekako dokumentirala prav vsako srečanje s prav vsakim posameznikom, kajti brez da bi se tega zavedali, Bangladešci vsak dan znova preoblikujejo moj pogled na svet.

Sadarghat, Dhaka

Popoldanski počitek. Saradghat, Dhaka

Družinske počitnice v slehernikovem najljubšem letovišču ob morju. Cox's Bazar

Vas v okolici Dinajpura

Deček na improvizirani rolki. Chittagong Hill Tracts

Mati z otrokom na poti od templja Kantanagar blizu Dinajpura

Vaški starešina. Vas v okolici Dinajpura

Obojestransko zanimanje. Breg Burigange, Stara Dhaka

Trenutek, ko se vsa vaška otročad poskuša postaviti pred en sam objektiv. Jezero Kaptai, Rangamati